Da bi se Evropejci resnično počutili del evropskega projekta, bi morali imeti neposredne koristi od proračuna EU, tudi s soustvarjanjem projektov, ki temeljijo na skupnosti. Takšni pristopi obstajajo (npr. metodologija lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, in amp; LEADER), vendar jih je malo in so daleč med njimi. Primer takšnega pristopa, ki temelji na skupnosti, so energetske skupnosti. Možnosti za lastništvo skupnosti nad obnovljivimi viri energije v EU so precejšnje. Po napovedih naj bi bilo do leta 2050 približno 45 % proizvodnje energije iz obnovljivih virov v lasti državljanov EU, od tega bi jih približno četrtino lahko proizvedle energetske skupnosti, kot so zadruge. V drugi študiji je bilo ocenjeno, da bi lahko državljani EU, ki želijo vlagati v energetske zadruge, samo do leta 2030 izkoristili družbeni potencial v višini 176 milijard EUR, kar bi privedlo do skupnega proizvodnega potenciala v višini 195 805 GWh na leto. Trenutno večina energetskih skupnosti ne uporablja sredstev EU, saj menijo, da so predolga in birokratska. Prek namenskih točk VEM ali s pomočjo podpornih organizacij (npr. nacionalnih zvez energetskih skupnosti) bi moral dostop do sredstev EU postati poenostavljen, centraliziran in pospešen.