Kot soustanoviteljica prostovoljne skupine HER-autism, socialna antropologinja in mati treh otrok – vključno z desetletno, negovorečo avtistično hčerko – si predstavljam Evropo, ki resnično zajema raznolikost, ne le kot politiko, temveč kot vsakodnevno prakso. Raznolikost ni problem, s katerim bi se morali spopasti. Ne glede na to, ali ta raznolikost izhaja iz starosti, spola, izvora, invalidnosti ali zdravstvenega stanja, bi jo bilo treba pozdraviti in upoštevati v vseh vidikih življenja. Invalidnost je eden od mnogih izrazov človeške izkušnje. Ker skoraj vsaka četrta oseba v EU živi z neko obliko invalidnosti, družbena vključenost ni obrobno vprašanje – je osrednjega pomena za demokracijo. Odločno podpiram vzpostavitev vseevropskega programa osebne pomoči, ki temelji na avtonomiji, izbiri in dostojanstvu. To je pomemben korak k opolnomočenju posameznikov za polno in neodvisno življenje. Prav tako ima etična in vključujoča tehnologija ogromen potencial za izboljšanje komunikacije, dostopnosti in vsakdanjega življenja ljudi vseh sposobnosti in vseh generacij. Ko jo vodi empatija, tehnologija postane močan izenačevalnik. Kot Evropejci moramo zagotoviti tudi, da bodo naše institucije govorile v jasnem in vključujočem jeziku, da bodo lahko vsi državljani razumeli, sodelovali in bili slišani. Empatija mora postati temeljni del političnega dialoga kot demokratična nujnost. Politike, ki jih oblikujemo danes, bodo opredelile solidarnost in pravičnost jutrišnjega dne. Evropa za vse niso sanje. To je odgovornost.