V današnji družbi obstaja izrazita ločitev med generacijami, ne le v smislu miselnosti, ampak tudi glede na pričakovanja vlade in nove etične standarde. Starejše generacije, ki so odraščale v zelo drugačnem družbeno-kulturnem kontekstu, pogosto neradi sprejemajo nekatere sodobne ideje, kot so tiste, povezane z vključevanjem, raznolikostjo ali novimi predstavami o identiteti. Teža njihovih tradicionalnih prepričanj, ki so globoko zakoreninjena v izobraževanju in vrednotah njihovega časa, jih včasih vodi k zavračanju ali strahu pred tem razvojem, za katerega menijo, da postavlja pod vprašaj njihov referenčni okvir. Nasprotno pa se mlajše generacije, ki se kopajo v nenehno spreminjajočem se svetu, bolj zavedajo vprašanj socialne pravičnosti, enakosti spolov, priznavanja manjšin in spoštovanja okolja. Ta nova vprašanja vlade vse bolj upoštevajo in jih vključujejo v javne politike, kar še dodatno krepi vrzel med institucionalnimi pričakovanji in osebnimi vrednotami starejših. Ta generacijska delitev včasih ustvarja napetosti, ko mladi krivijo starejše za konservativnost, medtem ko starejši obtožujejo družbo, za katero menijo, da je preveč permisivna ali nestabilna.