Da bi zagotovili resnično medgeneracijsko pravičnost, moramo preseči gospodarske modele, ki temeljijo na neskončni rasti. Pristop za Evropo po rasti priznava, da blaginje ni mogoče graditi na prekomerni rabi virov, ekološkem uničevanju, poglabljanju neenakosti in podcenjevanju neplačanega skrbstvenega dela, kar vse ogroža blaginjo prihodnjih generacij. Prava medgeneracijska pravičnost pomeni živeti v okviru omejitev planeta in pravično razporejati vire skozi čas. To zahteva premik od primarnega cilja rasti BDP k dobremu počutju in oskrbi kot osrednjemu cilju politike. Javne naložbe morajo dati prednost socialni in ekološki odpornosti – skrbstvenemu delu, izobraževanju, prilagajanju podnebnim spremembam – in ne rasti zaradi nje same. Vlade bi morale spremljati in usmerjati zasebne akterje in finance, bodisi prek nadzora kapitala bodisi prek struktur javnega lastništva, da bi obravnavale širše družbene cilje, ki presegajo spodbude za dobičkonosnost. Fiskalni okviri bi morali odražati ta premik, in sicer z orodji, kot so vključevanje vidika spola v proračun in progresivni davčni ukrepi (npr. davek na premoženje), ki zagotavljajo, da današnja poraba virov ne bo na jutrišnji račun. Vključevanje feminističnega pristopa po rasti v medgeneracijsko pravičnost je bistveno za zagotovitev, da gospodarski sistemi delujejo za ljudi in planet – zdaj in v prihodnosti. Ne gre le za preprečevanje škode, temveč za ustvarjanje skupne, trajnostne blaginje med generacijami na omejenem planetu.