Splošni trend v zahodnih demokracijah je očiten. Prehod na pogodbe brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti ali začasna delovna mesta, zmanjšanje varnosti zaposlitve, znižanje plač in izvzetje določenih vrst delovnih mest iz jamstev za minimalno plačo. To se je zgodilo tudi v Evropi, na primer s členom 3(3) direktive o napotitvi delavcev (2016/1234/EU), v skladu s katerim so bili delavci v prometnem sektorju izvzeti iz minimalne plače. Hkrati se vse več ljudi v sektorju belih ovratnikov zaposluje kot zunanje svetovalce s prekarnimi pogodbami, ki so izjemno stresne in ne zagotavljajo varnosti. Zakaj to počnemo, zakaj je edini pogovor osredotočen na "konkurenčnost" in učinkovitost, medtem ko se sami vzgajamo, da je zaposlenost visoka, vendar le zaradi teh strašnih delovnih pogojev in pogodb? EU bi morala vložiti več sredstev v podporo politikam in priporočilom, namenjenim izboljšanju izobraževalnega sektorja ter ustvarjanju boljših in varnejših delovnih pogojev. Toda če postopek odločanja ni le enostranski, tj. od podjetij do Evropske komisije, brez upoštevanja mnenj mlajših generacij in delavcev, kako se lahko ta premik sploh zgodi?