Do leta 2050 naj bi se število mladih (15–29 let) zmanjšalo, število starejših (65 let) pa povečalo. Muzeji se morajo preoblikovati v medgeneracijska družbena vozlišča: živahni prostori, v katerih se starejši in mlajši odrasli povezujejo, angažirajo in učijo drug od drugega ter razvijajo medsebojno podporo. Muzeji lahko oblikujejo programe urbane generacije, da ustvarijo prostore za dialog in kulturno udejstvovanje, spodbujajo socialno vključenost in kohezijo skupnosti, pospešujejo raziskave in izobraževanje ter promovirajo zdravstvene koristi (ICOM). Če bi muzeje ponovno premislili kot ISB za stare in mlade odrasle (ne samo otroke), bi to: 1. krepiti socialno vključenost z obravnavanjem izoliranosti in socialne izključenosti med mlajšimi in starejšimi; 2. olajšati medgeneracijski prenos znanja, kot so digitalne spretnosti z mlajših na starejše in mentorstvo s starejših na mlajše odrasle; 3. aktivno vključevati NEET (ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo) in upokojence v smiselne vloge. To bi lahko imelo nadgradljive socialne učinke, kot so: 1. prihranki pri stroških zdravstvenega varstva; 2. prispevanje k razvoju spretnosti in sposobnosti mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, da bi jim pomagali najti zaposlitev ali zanimanje za študij, s čimer bi se znižala stopnja mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo; 3. Vključevanje upokojencev v aktivne vloge za zmanjšanje finančnega pritiska. 4. spodbujanje partnerstev z nevladnimi organizacijami in lokalnimi združenji, ki so že dejavna na tem področju; 5. Partnerstva z akademskimi ustanovami in oblikovalci politik za oceno in podporo projekta kot študije primera, ki potrjuje predlog za politiko EU.