Predstavljam si EU, v kateri so glasovi vseh generacij – mladih, starih in vmesnih – enako cenjeni pri oblikovanju naše skupne prihodnosti. Resnično cvetoča družba bi bila po zasnovi medgeneracijska: kjer mladi prinašajo inovacije in energijo, starejše generacije ponujajo modrost in izkušnje, srednje generacije pa z vodenjem in sodelovanjem pomagajo premostiti oba svetova. Kaj bi se moralo zgoditi zdaj, da bi se to uresničilo? Vsaka pomembna politika – od podnebja do stanovanj in digitalne preobrazbe – bi morala vključevati uradna posvetovanja z mladinskimi sveti, mrežami starejših in medgeneracijskimi forumi, da se zagotovi, da odločitve koristijo vsem starostnim skupinam. Izobraževanje se ne bi smelo končati v šoli. Potrebujemo zanesljive programe, ki bodo starejšim odraslim pomagali, da se še naprej ukvarjajo z novimi tehnologijami in opolnomočijo mlade z državljansko in demokratično pismenostjo. Mesta in kraji bi morali spodbujati skupna središča skupnosti, kjer bi se lahko srečevale generacije, izmenjevale zamisli in gradile odnose – od skupnih stanovanjskih projektov do kulturnih centrov mešane starosti. Podnebna pravičnost je sama po sebi medgeneracijska. Odločitve morajo upoštevati dolgoročne vplive na okolje, pri čemer morajo biti mladi dejavno vključeni v trajnostne strategije. Združena Evropa se začne z združenimi generacijami. Gradimo mostove, ne zidov, med starostnimi skupinami in oblikujemo politike, ki pomagajo vsakemu državljanu, ne glede na starost, prispevati k uspešni družbi in imeti koristi od nje.