V EU, kjer se generacije združujejo za cvetočo družbo, ljudje vseh starosti danes živijo v mirnem svetu z uspešnim naravnim okoljem in socialno-ekonomskimi sistemi, ki jim omogočajo najboljše življenje – imajo dostop do izobraževanja, hrane in stanovanj, lahko uporabljajo javni prevoz in kolesa, da pridejo tja, kamor gredo, imajo dostop do delovnih mest, ki jim zagotavljajo ustrezno plačilo za dobro življenje. Ob koncu delovnega življenja imajo pokojnino, ki jim omogoča, da živijo brez finančnega stresa. Enako velja za 50 let od danes, ko se bodo ti mladi upokojili in prešli z delovnih mest na pokojnine. Enako velja 50 let kasneje, ko na njihovem mestu stojijo njihovi vnuki. Vse to zahteva, da se v procesih oblikovanja politik upoštevajo dolgoročni in medsektorski učinki politik na sedanje in prihodnje generacije vseh starosti. V ta namen mora EU uporabiti orodja in metode, kot so strateško predvidevanje in integrirani modeli, da bi bila videti dolgoročnejša. Silos je treba povezati med področji politike, z običajnimi nestrokovnjaki, zlasti mladimi kot zastopniki še nerojenih generacij, pa se je treba posvetovati, da bi vedeli, kakšne so njihove potrebe, strahovi in želje za današnji in prihodnji svet. Ta angažiranost mora biti smiselna in dejansko vplivati na politiko. Primeri institucij za prihodnje generacije in medgeneracijska pravičnost z vsega sveta so lahko zgled, od katerega se lahko EU uči in na katerem lahko gradi.