Vse več otrok in mladostnikov trpi za duševnimi boleznimi, ki jih povzročajo akademski pritisk in drugi dejavniki. Starost, v kateri se ti pojavijo, se premika vse bolj navzdol, kar bi nas moralo postaviti na najvišjo raven pripravljenosti. Glede na to, da otroci in mladostniki polovico dneva preživijo v šoli, in ob upoštevanju majhnega števila psihologov, ki so na voljo več kot 800 učencem, se sprašujemo: Kako lahko ena sama oseba, ki je prisotna le štiri ure na teden, zagotovi dobro počutje toliko študentov? Duševno zdravje ni modna muha, ampak resno vprašanje, ki vpliva na zadovoljstvo naše celotne družbe. Usposabljanje in širitev našega zdravstvenega osebja bi morala biti glavna prednostna naloga. Prvi korak v pravo smer bi bil začetek šolanja. Ker 0,005 ure na učenca še zdaleč ni dovolj, da bi lahko govorili o lastnem trpljenju duše.