Četrtina državljanov EU poroča o invalidnosti, kar pomeni več kot 100 milijonov ljudi. Vendar so imeli po mnenju Evropskega računskega sodišča ukrepi EU v podporo invalidom le omejen učinek. Invalidi se v vsakdanjem življenju še vedno soočajo z več oblikami diskriminacije in ovir. Številne javne zgradbe in prometni sistemi so še vedno nedostopni. Na delovnem mestu so premalo zastopani in nimajo ustrezne podpore, da bi ostali zaposleni. Invalidni otroci imajo težave pri dostopu do vključujočega izobraževanja, ki ustreza njihovim potrebam. Prav tako se soočajo z velikimi ovirami pri dostopu do zdravstvenega varstva, športa, kulture in politične udeležbe. Te sistemske ovire prispevajo k znatno večjemu tveganju socialne izključenosti in revščine. Seveda imajo države članice ključno vlogo, vendar mora EU prevzeti vodilno vlogo in si prizadevati za odločnejše ukrepe. Čeprav so v strategiji EU o invalidnosti za obdobje 2021–2030 določeni ambiciozni cilji, v sedanjem sistemu spremljanja ni jasno prikazano, kako se s sredstvi EU izboljšuje življenje invalidov. Za odpravo teh vrzeli bi morala EU znatno povečati svoja sredstva, da bi izboljšala dostopnost, vlagala v vključujoče izobraževalne programe, podpirala pobude za poklicno vključevanje in začela kampanje ozaveščanja za boj proti stereotipom. Krepitev teh ukrepov ni le vprašanje pravic, temveč je bistvenega pomena za izgradnjo pravičnejše Evrope, v kateri lahko vsakdo živi dostojanstveno in neodvisno, ne glede na sposobnost.