Predstavljam si prihodnost, v kateri se bodo generacije medsebojno podpirale, ne pa tekmovale za vire. Starejši ljudje ne bi bili več ekonomsko breme, mladi pa ne bi bili več neodgovorni. Okolju bi koristile standardne zelene tehnologije, mesta z integriranimi zelenimi površinami in energija iz obnovljivih virov. Onesnaževanje bi postalo zgodovina, podnebne spremembe pa bi se stabilizirale s konkretnimi ukrepi. Izobraževanje bi dejavno vključevalo vse generacije: mladi bi se od starejših ljudi učili tradicionalnih obrti, ki se začenjajo v digitalnem svetu. Znanje se prenaša dvosmerno. Sedanji kapitalizem, ki temelji na neskončni rasti na planetu z omejenimi viri, zahteva preobrazbo z odrastjo. Uspeh bi se meril s srečo, zdravjem ekosistemov in socialno kohezijo, ne le z BDP. Delovni tedni bi se skrajšali, poraba bi postala zavestna, izdelki bi trajali in bili popravljeni, gospodarstvo bi se preselilo s kratkimi stiki. Socialni sistemi bi delovali na podlagi vzajemnosti: Mladi vlagajo v starejše, vedoč, da jih bodo podpirali. Starejši ljudje bi prispevali s prostovoljstvom in posredovanjem izkušenj. Sprememba bi bila postopna in pravična, saj bi preoblikovala delavce v industrijah, ki onesnažujejo okolje, in zagotovila, da ne bi postala privilegij zgolj bogatih držav.