Medgeneracijska solidarnost je najučinkovitejša v družini, ki ostaja glavni vir podpore za vzdrževane otroke, mlajše odrasle in starejše, ki potrebujejo oskrbo. Družinske politike so zato ključnega pomena za reševanje tega vprašanja. Drugič, medgeneracijska pravičnost se nanaša na to, kako se finančni viri in moč odločanja dodeljujejo različnim starostnim skupinam, pa tudi na to, kako lahko posamezniki prispevajo k pravičnemu in starostno uravnoteženemu modelu socialne države. Na primer, poznejše upokojevanje in/ali prožne ureditve dela v starejši starosti bi lahko pomagale zmanjšati finančno breme pokojninskih sistemov. Da pa bi bilo to pravično, bi moralo upoštevati zmožnost posameznikov, da delajo dlje, npr. glede na njihovo zdravstveno stanje, družinske razmere, izobrazbo, možnosti vseživljenjskega učenja in dostop do trga dela. Tako družinske politike kot politike trga dela bi morale upoštevati, da postajajo naše družine vse bolj raznolike v smislu socialno-demografskih značilnosti, kot so starost, zdravje, sestava družine, izobrazba ali etnična pripadnost. To bo vplivalo na sposobnost različnih družin v različnih regijah in krajih, da se prilagodijo trgu dela ali novim izzivom, kot so podnebne spremembe. Medgeneracijski dialog, ki upošteva interese, izkušnje in perspektive ljudi vseh starosti, je bistvenega pomena za zagotovitev, da nobena generacija ne bo zapostavljena.