Nemogoče je upoštevati medgeneracijsko pravičnost, ne da bi se spraševali o zasnovi in namenu našega gospodarskega sistema. Naš gospodarski sistem je treba preoblikovati v sistem, ki je zasnovan tako, da zdaj in v prihodnosti zagotavlja blaginjo ljudem in planetu. Današnja gospodarska paradigma spodbuja kratkoročnost, saj nam pove, da je gospodarstvo namenjeno kratkoročnim merilom BDP in rasti materialnega bogastva. Osredotočanje na blaginjo v gospodarskem oblikovanju in odločanju pomeni resnično dolgoročen in preventivni pristop. Medgeneracijska pravičnost bi zagotovila, da sedanje gospodarske odločitve ne bi škodovale priložnostim in virom, ki so na voljo prihodnjim generacijam, ali jih omejevale. Imenovanje evropskega komisarja za medgeneracijsko pravičnost je pomemben korak v tej smeri, vendar so potrebna dodatna prizadevanja za izrecno povezavo agende s potrebo po spremembah gospodarskih sistemov. Navdih lahko črpamo iz valižanskega zakona o dobrem počutju prihodnjih generacij, ki je sedem splošnih ciljev dobrega počutja postavil v središče svojega političnega odločanja in opredelil pet načinov dela za doseganje teh ciljev, za katere komisar za prihodnje generacije pomaga ohranjati odgovornost vladnih agencij. Preoblikovati je treba ne le „kaj“ oblikovanja politik, temveč tudi „kako“ s smiselnim sodelovanjem javnosti v vseh fazah političnega procesa. Vodnik za oblikovanje politike ekonomije blaginje podrobno govori o tem na podlagi načel na tej sliki: